Ljubezen
do kuhanja je prišla precej pozno, čeprav je ljubezen do hrane bila z
mano že od malih nog. Zmeraj sem se razveselila, ko se je na krožniku pred mano pojavilo nekaj novega, še nepreizkušenega,
ampak kuhalnico sem raje prepuščala drugim. Sploh v času moje najstniške
»emancipiranosti« sem jasno in glasno razglašala, da ne bom nikoli visela za
štedilnikom. Tega sem se držala še celo na začetku študija, ko ob prehrani na
bone razen za peko slaščic »ni bilo časa«.
No, k sreči se je od takrat moje mnenje precej spremenilo. Volja do kuhanja je naraščala sorazmerno z razvojem gurmanskih brbončic in navdušenjem nad novimi okusi. Začimbe pa so mi sploh odprle nov svet, me zasvojile in me ozdravile celo najbolj travmatičnih izkušenj z izbrano zelenjavo iz otroštva. Ja, danes se moje kuhinjske police šibijo pod težo množice kozarčkov s praški raznih barv, suhimi zelišči, semeni, pastami, omakami... Brez tega ne gre več, hrana brez vsaj ene začimbne note se zdi kot slaba slika starega črnobelega TV sprejemnika.
Kuham, pečem in veselo razgrajam po kuhinji skoraj vsak dan. Večerja za prijatelje, kosilo z dragim, tortica za rojstni dan, svež kruh za dobro jutro ali pa solo mal'ca, spored je širok in se še širi.
